Na modnih brveh dolgo nismo videli česa zares revolucionarnega. Kaj pa če težava ni v kreativnosti, temveč v mejah človeškega telesa in potrebi, da so oblačila (tudi) funkcionalna?
Če sklepamo po nedavnih 'odpovedih', ki so jih ready to wear kolekcijam dali dvojec Viktor & Rolf ter Jean Paul Gaultier, je moda res zašla v slepo ulico. Še zlasti ker so vsi trije kot enega od poglavitnih razlogov za opuščanje linij navedli izjemen pritisk tempa in plitkost trga, ki preprosto omejuje njihovo kreativnost.
Prav tako vsi trije menijo, da bo njihov umetniški izraz najbolj učinkovit in predvsem neomejen v visoki modi. Je torej v zraku čutiti nov modni preobrat?
Ne glede na vse zakonitosti, ki se jih od visoke mode pričakuje (uporaba nenavadnih materialov, ročna izdelava in detajlnost, eksperimentiranje s silhueto ...), je bila ta v drugi polovici prejšnjega stoletja porinjena varno in lepo ob stran, medtem ko so se veliki modni premiki (krajšanje dolžine, futurizem kot običajna modna izpoved, smoking za ženske, dekonstrukcija japonskih oblikovalcev, etno kot navdih, fetišizem devetdesetih, punk estetika, razsežnosti digitalnega potiska ...) zgodili prav v prêt-à-porter kolekcijah. Bomo modno revolucijo jutri pričakali na predstavitvah visoke mode?
Tudi debitantska kolekcija Kanya Westa za adidas se ni vpisala med revolucionarne, čeprav je sam najavil prav to: »Omejujemo se, ljudje se bojijo, in to zavira ustvarjalnost na vseh področjih... A mi smo lahko umetniki, lahko smo kreativni, lahko ustvarimo, karkoli želimo.« Pretenciozna najava za debitantsko kolekcijo, zlasti ker tektonskih premikov ni bilo.
Revija je dvignila mnogo prahu, padale so kritike in obtožbe o kopiranju starega Margiele in Helmuta Langa, no, sledila pa je tudi vzvratna obramba številnih modnih akterjev, ki so imeli potrebo na izrečene obtožbe vrniti žogico skupaj s strahom in kreativno omejenostjo. Vendar s pulitzerjem nagrajena modna kritičarka Robin Givhan verjame, da je kreativnost modnih oblikovalcev v slepi ulici iz povsem drugačnih razlogov.
Komentar o Westovi kolekciji je pospremila s protitezo, da je glavna ovira v razvoju mode človeško telo, in ne strah. Oblačila ne morejo pobegniti od svoje prvotne funkcije – pokrivanja in zaščite telesa. Kot takšna morajo slediti njegovim mejam, predvsem pa morajo biti funkcionalna. In vendar – kljub vsem omejitvam, s katerimi se srečuje oblikovalska domišljija – kupci od oblikovalcev pričakujejo veliko več kot samo funkcionalnost.
Modi današnjega časa se velikokrat očita tudi požrešnost in posledično pomanjkanje inovativnega, svežega pristopa k oblikovanju. Najbolj na udaru so velike modne hiše, kot so Chanel, Dior (čeprav so se kritike s prihodom Rafa Simonsa malce umirile), Balenciaga in velika večina italijanske oblikovalske srenje, medtem ko so se ameriški oblikovalci v zadnjem desetletju komaj otresli primata za udobje in preverjeno klasiko.
Oblikovati štiri ali več kolekcij na leto in pričakovati, da bo vsaka zase nekaj posebnega in revolucionarnega, je utopija. Pravzaprav vsak razumen poznavalec mode ve, da je to nemogoče. Kot primer naj postavim najbolj radikalna imena (če jim lahko tako rečem) modne sodobnosti. Tudi Rei Kawakubo, Junya Watanabe, Iris van Herpen, Hussein Chalayan ... s svojimi bizarnimi silhuetami šokirajo na podoben način iz sezone v sezono.
To je njihov umetniško-oblikovalski podpis, ki mu sledijo že leta. Njihova percepcija ženske silhuete je torej v nasprotju z 'dolgočasno' večino tridimenzionalna, a danes ne več revolucionarna. Sledijo ji njihovi privrženci, tako kot dvodimenzionalni podobi sledijo ljubitelji funkcionalnega. Tu se postavlja novo vprašanje. Je moda tako preverjeno neinovativna pravzaprav zaradi potreb in želja kupcev? Ne glede na vso revolucionarno modno ponudbo do danes se je ohranila in ničkolikokrat ponovila zgolj tista, ki ženskega telesa ne omejuje toliko, da bi se to spremenilo v samo umetniški objekt.
Kreativnost oblikovalcev zavira še en dejavnik, še močnejši od strahu in anatomije: oblačil se ne proizvaja za muzeje, temveč za prodajo. Na drugi strani krojaške mize sedijo vlagatelji, ki zahtevajo komercialni uspeh. Tudi Kanye West, kolikor je že hotel biti kreativen, bo moral prinesti zaslužek, v nasprotnem primeru se bo adidas obrnil h kakšni drugi zvezdi.
Slepa ulica, v kateri se je znašla moda, govori več o družbi kot o oblikovalcih samih. Družba preprosto ni pripravljena na velike spremembe. Čeprav navidezni ulični modi sledijo številni, je malokdo pripravljen sprejeti tveganje. Kaj nam torej oblikovalci še lahko ponudijo in s čim lahko še šokirajo ter pri tem ostanejo v mejah vsesplošno sprejemljivega pojmovanja ženskega telesa in okusa? To dvoje nekako ne gre skupaj, kajne?
Ostanejo jim spogledovanje z zgodovino, stilistični preobrati s preverjenimi oblačilnimi kosi (superge in večerna obleka, o tem se govori še danes) in pa seveda tehnološka nadgradnja oblačil, ki pa za zdaj še ni padla na plodna tla (jakne z opozorilnimi diodami, grelniki in kameleonsko spreminjajoči se vzorci med kupci in maloštevilno vodilno modno elito preprosto niso priljubljeni). Verjamem, da bi oblikovalci ponudili tisto pravo preobrazbo mode, če bi za to obstajala potreba kupcev. Spogledovanje z zgodovino ni bolezen današnjega časa.
Z roko v roki z njo so hodili tudi številni oblikovalci prejšnjega stoletja, ki so gradili prej omenjeno modno revolucijo. Coco Chanel, Yves Saint Laurent, Cristobal Balenciaga ... vsi so kdaj pa kdaj zavrteli čas nazaj in ga preoblikovanega spustili naprej.
Na podoben način, kot to počneta Nicolas Ghesquière in Prada. Zadnja je tako za svojo poletno kolekcijo poiskala dekorativne vzorce v 18. stoletju in jih združila s silhueto in estetiko sedemdesetih. Časovni stroj je dvakrat zavrtela v preteklost in na koncu pristala v prihodnosti. Pravzaprav je moda zadnjih nekaj let inovativna predvsem na področju vzorcev.
Novi tehnološki postopki so slikarijam na oblačilih dali povsem nove razsežnosti, ki jih je najbolj spretno pograbila četica oblikovalcev, delujočih v Angliji, Peter Pilotto, Mary Katrantzou ter Erdem. Pisane in barvite umetnije so bile kot nalašč za izražanje osebne modne identitete, medijsko pozornost, sredstvo za izstopanje iz povprečja ... Tisk so kot modno tehnološko novost nadomestili 3D-printerji, ki lahko izpljunejo prav vse, kar vam srce poželi (nas zanima, kdaj bodo v visoki modi nadomestili pridne človeške roke in ročno delo). Sama njihov revolucionarni doprinos vidim na področju modnih dodatkov.
Revolucija v modi se velikokrat namesto v evoluciji kroja oblačil zgodi tudi na področju oglaševanja. Čeprav imamo občutek, da smo videli zrušene že vse tabuje, nas vsake toliko preseneti nov pristop, čeprav danes v modi največ štejejo prav všečki in število sledilcev, ki pa so, roko na srce, vse prej kot modni revolucionarni eksperimenti sodobnosti.
Smo torej za modno slepo ulico krivi sami? Ker imamo raje belo čipkasto tuniko izpod rok ateljeja Valentino kot mesnato cvetlične skulpture Comme des Garçons? Večina oblikovalcev igra varno igro, ki želi ženske narediti lepe. Torej smo (če smo) v slepi ulici mi sami?
Sem za spremembe, rada se nanje odzovem, z veseljem jih udejanjim, a le če me navdihnejo do mere, ki ni zgolj šokantne narave, temveč zadovolji tudi moje estetske kriterije, ki me delajo srečno.
Pripravili: Petra Windschnurer in Maja Karnik
